Nič ni lepšega kot poslušanje žvrgolenja ptic, ko se sprehajam po gozdu. 
In kako složne so, ko se v jatah predajajo svobodi.
Tega manjka ljudem. Složnosti.
Mestni vrvež izzveni in zaznati ni nobenega blebetanja ljudi, ki se stalno trudijo zapolniti tišino.
Lahko prehodim milje in se ne utrudim, saj se lahek korak rodi, ko odvržeš težo misli.
Ne bežim stran od vsega poznanega. Le domov se vračam znova in znova.
Sezujem čevlje in bosa stopam po mehki in topli zemlji. Ponižno.
V takšnih trenutkih se zavem, da občutkov, ki se nahajajo znotraj mene ni moč kupiti. Hvaležna sem.
Ljudje zbirajo in kopičijo smeti, ki krasijo njihov dom. Pa še plačujejo zanje.
Ko pridem do izvira, se odžejam. Kako bolj poln okus ima ta voda kot mlaka, ki teče s pipe. Nalijem si še nekaj rezerve za na pot, ki jo nadaljujem čez travnike. Koliko rož.Koliko barv.
Cel dan bi lahko preživela na tej mehki preprogi. Zaprem oči.
Vzamem si čas in se prepuščam igrivim sončnim žarkom in opojnemu vonju vsega cvetočega.
Za popotnico si naberem šop materine dušice, da bom, ko se vrnem z gora skuhala svoj najljubši čaj. Narava toliko ponuja. 
Že se vzpenjam proti vrhu.
Korak za korakom. Premišljeno. Tukaj ni prostora za nemirne misli in hitenje.
Zdi se, kot da bi se ustavil čas.
Ljubim ta občutek svobode in brezčasja.
Na vrhu se odpre pogled v dolino. Praznujem v tišini.
In za nekaj trenutkov uživam lepoto, ki je ni mogoče kako drugače prenesti v dolino, kot s srcem.

 


 

Z ljubeznijo,
anu