Nalepke

Otročja. Neumna. Tiha. Zmedena. Naivna.....

Vse to so nalepke, ki nam jih dajejo ljudje.
Kar nekaj izmed teh nalepk sem tudi sama prejela od ljudi, ki so moji sorodniki, bližnji. Ljudje, ki me obkrožajo. Ne obsojam jih, saj me ne poznajo. Le kako bi jim zamerila, saj nekateri niso imeli niti priložnosti, da me spoznajo. Nekateri mi niso dali priložnosti, da me spoznajo. Nekaterim nisem dala priložnosti, da me spoznajo.
Živijo v zgodbi pa tega ne vedo. Tako sem v zgodbi živela tudi jaz dokler nisem prevzela odgovornosti!

Otročja? Ne. Samo negujem svojega notranjega otroka in ga ljubim.
Neumna? Raje sem se pretvarjala kot prevzela odgovornost.
Tiha ? Zdi se mi, da besede letijo vsepovprek, saj ljudje samo še govorijo in ne poslušajo.
Naivna ? Ker verjamem v ljudi?
Zmedena? Tu in tam res.

Kljub tem nalepkam, ki ste mi jih dali me zanima le eno: Ali ste srečni, ko se vsak večer usedete pred televizor? Ali ste srečni s partnerjem, ki ste si ga izbrali?
Ali s srcem počnete stvari, ki jih želite? Ali verjamete vase?

Ni sile, ki bi uničila to ljubezen. Ljubezen do ljudi. Ljubezen do sebe.
Moja nalepka dragi moji, je LJUBEZEN.

Gozd

Tvoje oči so temne. Temne kot gozd. Globoke kot gozd.
V tvojih očeh se izgubim, a hkrati najdem. Letim.
Tvoje roke so krošnje. Krošnje, ki objamejo. Krošnje, ki dajejo zavetje. Me skrijejo pred nočjo.
Tvoji prsti so korenine, ki se prepletajo z mojimi prsti. Se Igrajo.
Plešejo.
Tvoje ustnice so sočni plodovi in sadovi. Izbrani. Mi potešijo žejo. Me nahranijo.
Tvoj glas je nežno šelestenje listov, a hkrati mogočen odmev gora.
Tvoja koža diši po jutranji rosi, je mehka in rodovitna kot zemlja, ki obljublja življenje. Večnost.

Anu

Gozd

Nenapovedan obisk

Ljudje so nič hudega sluteč opravljali vsakdanjo rutino v pisarnah, ko se je na hodniku zaslišalo brenkanje kitare. Kasneje tudi moje petje. ;) S kitaristom sva se sprehajala po dolgih hodnikih polnih vrat. Zabavno je bilo opazovati, kako so se vrata ena za drugim odpirala, ljudje pa radovedno kukali kaj se dogaja. Najprej, ko sem odpirala vrata so sledili 'šokirani' izrazi na obrazih ljudi, ki so za hip pustili delo , se naslonili nazaj in prisluhnili. Moram priznati, da mi je na začetku srce močno razbijalo od vznemirjenja, kasneje pa sem se tako sprostila, da sem začela še plesati in peti na ves glas. Ljudje so naju spremljali s ploskanjem, navdušenimi pogledi, z nasmehom na ustnicah. Iskali so telefone in snemali celotno dogajanje. Določeni so zaplesali in želeli še. ;) Se je našel pa tudi kdo, ki ni med opravljanjem dela niti trznil. Nič ni lepšega od direktnega stika z ljudmi in všeč mi je, da gre tukaj za pristne odzive. Gre za čisto spontanost, saj ne veš kaj pričakovati. Verjamem, da sem marsikomu polepšala dan. Prav tako sem zmotila kar nekaj sestankov in res imam srečo, da me niso lovili varnostniki. ;) Pred samim odhodom sem se ljudem še predstavila in pustila listke kot opomnik, da si je potrebno vzeti čas.

Tega podviga zagotovo ne bom pozabila!

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Foto: Anu

 

Vzem' si čas

Pospešeno bitje srca... Zamujanje... Mudi se nam... Vedno se mudi!... Gneča na cesti... Hitenje... Pritisk.. Brezglavo tekanje z enega konca mesta na drugo stran... Stres in skrbi... Le kako smo se lahko pustili ujeti v ta začaran krog, kjer se nam stalno mudi? Zdi se kot, da se ljudje sploh ne znamo več ustaviti. Ni časa za močan stisk roke, kaj šele za kakšno besedo. Tako zatopljeni v skrbi in pozabljivi, da ne vidimo niti sveta okrog sebe.
 
Za mano je naporno obdobje. Delala sem dve službi na dan, hodila na faks in ob vsem tem ustvarjala glasbo…ponoči;) Se sliši naporno? Oh ja…bilo je! Ampak prepričana sem in tudi verjamem, da ti to lahko uspeva samo, če stvari počneš z ljubeznijo. Ogromno ljudi počne stvari, ki si jih sploh ne želijo, pa vendar ne prevzamejo odgovornosti za svoje življenje. Še naprej igrajo vlogo žrtve. Vem samo, da si je potrebno vzeti čas! Da, tudi za bližnje…Najprej, pa si ga je potrebno vzeti ZASE! Nič ni narobe, če se odločimo, da bo danes naš dan. Dan, ko počnemo stvari, ki jih želimo početi. Dan, ko ne počnemo popolnoma nič. Dan, ko sprejmemo svojega notranjega otroka in razigrani zaplešemo v življenje!
 
Vsi vemo, da glasba velikokrat seže tja kamor besede ne morejo. Pesem je napisana za Vas in zame.
V upanju, da si Vzamete Čas! Anu
 
Foto: Anu

 

»Leteči kiosk« (snemanje videospota)

Vse skupaj se je začelo z izdelovanjem preko 200 ladjic in napihovanjem balonov - in to na usta, saj nismo našli pumpe! :) Na prvi dan snemanja smo skupaj z gospodom Sovičem in njegovim tovornjakom odšli v srce Starega Velenja, kjer smo dvignili star kiosk, ga natovorili na tovornjak in odpeljali v Štab, kjer smo ga dopoldan intenzivno krasili. Vse smo naredili iz nule - celotno scenografijo. Kiosk je bil trdno priklenjen na tovornjak in po okraševanju se je dan šele zares začel. :) Posneli smo kiosk, ki se vozi po mestu, v njem sem jaz, moj svet, ki drvi naokoli.

969512_10201589960379118_257471464_n.jpg

Preberi več

Več prispevkov

  1. Najtežje je začeti